Zaprašena nostalgija modernega Velenja?

Bojan Pavšek

Kljub temu, da je bilo razvoju Velenja že veliko povedanega so razglednice, ki so nekega dne po naključju priromale v celico bile povod zato, da o tem napišem še kaj. Prah je z razglednic, skritih nekje doma, obrisal Saša ter jih z namenom, da v nas obudi kanček nostalgije prinesel v celico. Zadel nas je v žilo in ob kavici so nam ves čas brenčala po možganih vprašanja: kdo smo, kaj smo in kje živimo in zakaj je vse skupaj tako.

Že znano!
Zgodovina ter z njo povezana urbanistična teorija in praksa razvoja Velenja so že dolgo poznani, tako stroki kot tudi širši javnosti, skozi vrsto člankov objavljenih v različnih medijih. Zato o tem ne bom izgubljal besed. Je pa tukaj nekaj dobrodošlih povezav, če vas zanima ravno to:
Janez Trenz (1914 - 2005) - Velenju je vdihnil dušo
Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70
Titovo Velenje

Moj spomin in vizija
Je pa toliko več vredno tisto kar se mi je še iz otroških dni v Titovem Velenju pa vse do danes vtisnilo v spomin, ko živim in gledam spremembe. Seveda je Velenje obstajalo že pred mano in fascinirajo me ravno ta nenadne spremembe prostorskega merila, strukture prebivalstva ter gospodarskega in kulturnega razvoja, ki sem jih v pretežni meri doživel tudi na lastni koži. Dandanes razvoj izključno prilagaja političnim in gospodarskih spremembam, ki pa so glede svoje usmerjenosti postale bolj muhe enodnevnice in se ne ozirajo več na masterplan ali urbanistično mrežo, ki je bila v svoji zasnovi, kljub takrat za vse dokaj "neugodnim socialističnim" časom, dobro zasnovana. Enormne predozirane količine trgovinskih centrov, ki so že in še bodo postali del našega vsakdana in med seboj trenutno prav tekmujejo kdo bo grdi raček še ne pomenijo trajnostnega razvoja. Mogoče pa bo boljše jutri. Prišel bo namreč nov dan, novo sonce, nove nevihte in veter, ki nas bo usmeril v nova spoznanja o kulturi bivanja in lepoti urbanega življenja.

Da pa ni vse tako sivo, kot se morda na prvi pogled zdi pa dokazuje tudi volja gospodarstva in velikih podjetij, ki so se po dolgem času znova premaknila iz zabetoniranega koncepta, da se njihova vloga pri vzdrževanju normalnih gospodarskih razmer in skrbi za okolico na mikrolokaciji (beri: Velenju) ne prične in konča le pri vratarju njihovega podjetja. In prav je tako. Skrb za zaposlene in njihovo kvaliteto življenja je vendarle nekaj več kot spodobna plača, kolektivni dopust ter športna izkaznica s popusti. Urejena urbana in naravna okolica, prostor za oddih ter alternative rešitve aktivnega oddiha namesto vsakdanjih sprehodov po Cankarjevi ulici so še kako dobrodošla osvežitev za vse, ki so to pogrešali. Pa tudi za tiste, ki niso vedeli, da to pogrešajo. Skratka fino fajn.

No, boste rekli in kje so razglednice?
Ne, nisem pozabil, vendar sami veste, da kadar je prevelik pritisk je potrebno najprej sprostiti ventile, da lahko človek sploh deluje in pokaže tisto kar resnično želi. In želim si, da bi videli kako se je iz ruralnega okolja z veliki koraki naredilo nekaj o čemer je bilo vredno pisati.

Ruralno - pogled proti velenjskemu gradu


Ruralno - pogled iz starega Velenja proti šaleškemu gradu


Urbano - modernistična urbanistična mreža centra


Urbano - sončni park z okolico

{ zanimivo, arhitektura }   [ 1 komentar ]