Ich bin Fahidiot I.

Bojan Pavšek

Če je na prometnem znaku narisana krava pomeni, da...kaj že...?
Na registrski tablici je par dobro vidnih črk in številk, da...no...da si jih lažje...kaj... zapomnimo....

"Grafika v prometu" by JFK

Posluši.
Vem. Učili in vzgajali so me, da se iz prizadetih ali motenih ljudi ne dela norca. Ker ni korektno, etično in še manj humano.
Tudi iz tujih napak se naj ne bi norčeval, če si jih sam poln.
Zato naj najprej odšraufam žaro lastne nezmotljivosti in se posujem s pepelom.
Do dna...

Če se mi pokvari avto recimo, sem totalno nemočen. Odprem haubo in strmim v motor, kot da bi pričakoval, kje se bo pojavil brovzer, pa da malo poguglam, restartam mašino in se peljem naprej.
Moram na servis (z vlečno službo seveda), kjer ponavadi porihtajo v parih minutah, mastno zaračunajo in se verjetno zvečer, na kakšnih avtomehaničnih forumih ali blogih, delajo norca iz mene.
Zelo podobno ali isto je pred uradniškimi okenci; na banki, ko jemljem kredit; v lekarni, ko mi farmacevtka razlaga, kako naj uporabljam zdravilo; in podobnimi, zame nebulozami. Upam, da štekaš, kaj imam v mislih. Ne gre mi pač...
Tudi v lastnem poslu se mi to še zmeraj dogaja. Se zgodi, da me totalno povozi kakšen keramik, zidar, še posebej pa tiskar...

Dovolj za uvod in predvsem za to, da se v prihodnosti ne bom ponavljal.
Zapiram žaro.
Zaenkrat...

No, kje sem ostal?
Aha...
Mislim, a ti sploh kaj razmišljaš? O tako preprostih stvareh kot so simboli, oznake in nasploh o cestno prometnih predpisih. A veš, praktično po celem planetu se vozijo po cestah z različnimi prevoznimi sredstvi. In ker ljudje tudi potujemo po tem planetu, so si pametni ljudje že zdavnaj izmislili internacionalne slikovne ter črkovne simbole, ki ne zahtevajo nobenega znanja tujih jezikov. Le ščepec soli v glavi.
Ti je imaš premalo ali pa preveč.
Soli!
Če je na prometnem znaku narisana krava pomeni, da...kaj že...?
Na registrski tablici je par dobro vidnih črk in številk, da...no...da si jih lažje...kaj... zapomnimo....
In ti?
Namatral si se, da si lepo in natančno obtrgal kos kartona od pralnega stroja, tamala ti je posodila ZELEEENOOO voščenko, in verjetno je tudi ona napisala vse potrebne podatke na ta, z zakonom predpisan, del avtomobilske obvezne opreme.
OK. Pustimo spejsing med črkami ter številkami. Zanemarimo tudi font ter velikost le-tega. Ampak, da si šel ta karton še prišraufat na svoj avto pa presega vse mere dobrega okusa, logike in zdrave pameti.
A je to kakšna diplomatska tablica? Mogoče začasna ali pa gospodarska tablica delegacije iz vzhodnega Đimbutija?
Res no.
Ne vidi se na en meter, kaj šele na 50 metrov in to ponoči, na zadnjem delu vozila.
Če si že šraufal, bi vsaj prestavil sprednjo tablico zadaj in to diplomatsko spredaj.

Kaj če bi drugič, če se ti spet pripeti, da izgubiš registrsko oznako ali pa ti jo ukradejo, vzel iz žepa mobilni telefon, s katerim lahko tudi fotografiraš, saj veš, poslikal sprednjo tablico, odšel v najbližjo fotokopirnico, kjer bi ti sprintali na ustrezno velikost fotografijo, jo obrezali in evo je...! Če ti je strošek prevelik, ti to naredi na domačem računalniku mulc...
A štekaš? Lahko pa tudi improviziraš na podan predlog. Sigurno ti vzame enako časa, kot si ga porabil za to overovljeno kartonažo.
Samo betico je potrebno uporabiti.
Preden seveda dobiš novo tablico ali pa se v kakšnem cestnem jarku najde izgubljena.

Pa da te malo potolažim, oziroma razvedrim, z anekdoto iz mojega življenja.

V času prejšnje države in sistema je bilo težko priti do gradbenega materiala. Ker smo živeli blizu avstrijske meje, je marsikdo pripeljal marsikatero opeko, vrečo cementa ali fosn iz Avstrije. Bilo pa je neko obdobje, ko si lahko prepeljal brez carine čez mejo le določeno vrednost blaga. In to le enkrat na mesec.
Zato nas je družinski znanec prosil, če gremo z njim čez mejo po par kvadratov strešne kritine, saj je bo tako lahko „uvozil“ trikrat več, kot če bi bil sam oziroma samo trikrat, brez več, ker sam tisti mesec ni mogel več „uvažati“ (jao sistema...). Vsa njegova žlahta, sosedje in prijatelji so mu ta mesec že pomagali. Sedaj smo prišli na vrsto mi, bežni znanci.
In smo šli...
Pripel je prikolico, za katero pa ni imel registrske tablice. A se je znašel že zdavnaj prej (takrat smo se morali pač v tisti državi vsi znajti...) in je lepo, pravzaprav kar profesionalno falsificiral tablico. Na kos belega šeleshamerja pravilnih dimenzij, s črnim flumastrom, z ravnilom in pravilnih razmerij ter velikosti, je narisal potrebne črke ter številke. Celo rdečo zvezdo je narisal na ustrezno mesto.
Tablica je bila kot prava.
Res...
Vse je potekalo normalno. Vse do prihoda nazaj na carino z uspešnega nakupa.
Ko je razlagal cariniku kako in kaj je s kritino, je obmejni miličnik opazoval prikolico. Čisto tako slučajno in zdolgočaseno. Naenkrat se je zdrznil, postal par sekund in pristopil k našemu šoferju.
„Tovariš, vi imate pa mojo prikolico!“, pravi resno in presenečeno.
„Kako vašo? Imam jo že kakšnih pet let. To je definitivno moja prikolica.“, totalno prepoteno zajeclja „švercer“.
„Pa kljub temu  izgleda ni vaša, ker ima MOJO registrsko oznako.“
.
.
.
No, kaj hitro smo ugotovili in razvozlali zaplet. Mojster „dizajna in ponarejanja uradnih listin“ je sicer perfektno izdelal tretjo tablico, zmotil pa se je v eni številki na njej in slučajno ter nevede izdelal tablico miličnikovega avtomobila.
Obrnili smo avto in odpeljali kritino na „skladiščenje“ k prvemu avstrijskemu kmetu, da tam počaka na boljše čase ali pa vsaj na naslednji mesec.

Pa razlog za to ni bila tablica...



ps
Hej, diplomat, pa brez zamere prosim... :-)
{ zabavno }   [ 1 komentar ]