Please ensure Javascript is enabled for purposes of website accessibility

Mimo gigabajtov v svet

Panoramski pogled iz Svetega križa v Belih vodah nad Šoštanjem.

Srfam, klikam, skrolam, drsam … potujem. Tako nekako izgledajo gibalno miselne aktivnosti, ko se iz naslanjača “prepuščam” spletnemu omrežju, da me v času epidemioloških previdnostnih ukrepov popotniško zapelje po svetu. Izolacija in nepredušnost (tudi občinskih) meja sta namreč v zadnjem času poskrbela za množico bolj ali manj izvirnih poskusov, kako ti dve nadlogi zaobiti, ne da bi pri tem neodgovorno provocirali preteči virus. Tako je “virtualni svet na dlani” postal eden izmed potencialov, s katerim so različne kulturi predane inštitucije pričele rajcati ujeto človeštvo. Vse to z namenom približati čim širši populaciji bogastvo civilizacijske dediščine in umetnosti, ki se je rojevala že tisočletja nazaj in se rojeva še danes. Tisti, ki mu je klikanje vsaj malo blizu, se je tako lahko kar iz kavča “penetriral” v Egiptovske piramide in “odstiral” sarkofage, se v strogo nadzorovanih galerijah “dotikal” originalov slikarskih legend, neopremljen “občudoval” biotska čudesa naravnih parkov ali pa se brez zemljevida “sprehajal” po kultnih velemestih. Z uporabo sodobnih tehnologij mi je bila omogočena skoraj resnična pristnost doživetega, ki pa na koncu večerne poti okrog sveta ni pustila globokega pečata. Ves čas “potovanja” sem se počutil kot hazarder, ki pravzaprav nestrpno skače iz enega virtualnega sveta v drugi ter išče tisti srečni vau trenutek, ki si ga bo lahko za večno vtisnil v spomin. Takšnega, ki povrne ves trud brskanja po digitalnih ambientih. Nisem imel te sreče. Verjetno zato, ker takšni sprehodi ne zmorejo ponuditi doživljajske (po)polnosti. V njih ni prostora za otipljivosti tekstur, prepleta vonjav, zaznavnosti temperatur, dojemanje prostorskih meril in nenazadnje smo v njih prikrajšani tudi popotniške peripetije, ki nas običajno spremljajo na poti do želenega cilja. Zmes manjkajočega je nepogrešljiv prispevek v izkustveno maso, iz katere možgani gnetejo zimzelene spomine. Neizbrisljive. Nekatere celo vredne prenašanja iz roda v rod.

Turizem spada med panoge, ki jih je vročično epidemiološko stanje najbolj zakrknilo. V takšnem stanju se je primoran oklepati rešilnih bilk, ki mu bodo morda na dolgi rok vseeno omogočile ponoven razcvet. Prav zato se je digitalizacija turističnih storitev v tem času še bolj prerinila med paradne konje, ki s pomočjo pametnih tehnologij “skenirajo” turiste in jim nato “servirajo” ponudbe, pisane na kožo. Navade in potrebe popotnikov so postale hrana za programabilnost turistične prihodnosti. Skrbno premišljena (globalna) popularizacija turističnih trendov in destinacij je prav tako del te softver mašinerije. Možgani turista tako niso več nepredvidljiv in samosvoj organ. Ali pač? V času zapovedanega tesnjenja občinskih meja smo bili v želji po osvežitvi vsakdana “primorani” odkrivati prostočasne-izletniške-turistične potenciale lastnih občin. Lahko rečem, da sem bil pošteno prevzet nad pestrostjo zanimivih in mnogim nepoznanih poti, ki se skrivajo v šoštanjskih rajonih. Idilični ruralni pejsaži se kar tako, mimogrede, s skoraj refleksnimi gibi zasidrajo v obliki fotografij na naše mobilce. S tem dejanjem pa se prisotnost digitalizacije doživetja tudi konča. Brezkompromisno odstopi prostor svežini zraka, travniški živobarvnosti, potočnim žuborenjem, drevesnim šelestenjem … in, da ne bo zvenelo preveč kičasto, tudi makedamskemu zapraševanju, hrupnim štiri-dvo-kolesnikom ali rezkim vonjavam razpršene gnojšnice. Pomembno pa je, da v prvobitnosti stika z naravo analogna dojemanja prevladajo nad digitalnimi. Spontano tavanje po kotlinskih kotičkih je odstrlo polnovredni svet, ki se je pred mano skrival več desetletij. In kot takšnega ga nikoli ne začutiš preko spleta, ne zmore se transformirati v virtualne obiske, prav tako je simulacijsko pretežaven za VR očala. A to so “tehnične pomanjkljivosti”, ki jih obrne sebi v prid. (P)ostane avtohton, neponovljiv in hudičevo privlačen. Menim, da generiranje dolgotrajnih popotniških spominov nikoli ne bo potekalo preko računalniških bajtov, ampak zgolj in samo v živo.

Človek je velik toliko,
kolikor je veliko tisto, kar išče.*

Vesolje v malem pa se lahko skriva kjerkoli. Ni ga potrebno iskati na drugem koncu sveta. Na nas čaka že na domačih pragovih. Potrebno ga je le sprejeti v vsej njegovi veličini, mu prisluhniti, ga odgovorno spoštovati ter ponotranjiti njegovo bistvo. In to nam je na voljo vedno, tudi potem, ko bomo lahko spet svobodno prečili vse nam znane meje.
* Besedilo za pesem “Iskra” hrvaške rock skupine Urban & 4, je napisal njihov frontman, pevec in tekstopisec Damir Urban. In to nikjer drugje kot v osami svojega doma.
(kolumna za tednik Naš čas, rubrika Alternator, 21. 5. 2020)